ZGODOVINA KARTUZIJE JURKLOŠTER
Jurklošter je opisan v francoski, italijanski, nemški in slovenski literaturi. Obširno so ga opisovali Ignac Orožen, Janko Orožen, Avgust Stegenšek, Marijan Zadnikar, Miloš Rybař in drugi.
Samotno dolinsko kotlino, kjer so se razprostirali širni pragozdovi z mnogimi zvermi, so si izbrali menihi kartuzijani za svoje poslanstvo. Najprej so imeli svoj samostan sredi skalne pustinje Chartreuse v Franciji. Tam je bilo prvotno le sedem menihov, zato imajo v svojem grbu, ki predstavlja zemeljsko oblo, kroglo s križem na vrhu, nad njim pa v loku sedem zvezd.
V času od 1167 do 1174 je krško škofijo (Gurk na Koroškem) vodil škof Henrik, ki je okoli leta 1172 ustanovil kartuzijanski samostan v Jurkloštru. Prvi jurkloštrski kartuzijani so bili Francozi in Italijani, ki so takrat dejali, da so prišli v Slavonijo. Izkrčili so velikanske predele gozdov za gradbišča in obdelovanje zemlje. Prvotno cerkev in druge stavbe so zgradili iz lesa.
Kraj se je prvotno imenoval Jurjevo ali Jurjev dol po nekdanjem kmečkem posestniku. Prvi znani prior je bil Viljem, omenjen leta 1185, šele tretji pa Jurij (1260), ki s krajevnim imenom ni povezan.
Leta 1185 je bilo v samostanu 12 očetov, 16 bratov in prior. Nasledniki krške škofije niso bili naklonjeni francoskim kartuzijanom in so si želeli, da bi ti čim prej odšli. Slovenskega jezika niso znali, pa tudi v tamkajšnje razmere se niso znali vživeti. Poleg tega je padla tudi njihova moralna disciplina, gospodarstvo pa so začeli zanemarjati. Krški škof Ekhardt je zato leta 1199 samostan odpravil. Kartuzijo je prevzela krška škofija in ustanovila kapitelj (zbor) kanonikov, ki so se naselili v samostanu bratov kartuzijanov v Dolini sv. Marije, sedanji Marijini vasi. Tam je že bila cerkev in sklop gospodarskih poslopij, vse iz lesa, od leta 1205 pa tudi pokopališče. Kapiteljski zbor je štel 12 kanonikov. Kapitelj s pokopališčem in cerkvijo se je obdržal do leta 1227.
Štajerski vojvoda Leopold VI. Slavni je leta 1208 na novo ustanovil kartuzijanski samostan v Jurkloštru. Leta 1227 je od krške škofije kupil posest bivše kartuzije v Marijini vasi in jo združil z Jurkloštrom. Menihi so nato postavili novi zidani cerkvi, novo zidana samostana in vsa novo zidana gospodarska poslopja.
V Laškem trgu so imeli kartuzijani lastno točilnico vina in javno parno kopališče s kopališkim mojstrom. Leta 1506 je bilo v samostanu 14 patrov in 6 bratov, pozneje pa se je njihovo število zmanjševalo.
Po urbarju iz leta 1542 je imela kartuzija 450 podložnikov v ožji in širši okolici, pa tudi v Rečici pri Laškem, v Laškem trgu, Debru, okoli Sevnice, Loke pri Zidanem Mostu in Šentjurju pri Celju. Samostanu so bili še posebej naklonjeni Celjski grofje, ki so mu odstopali desetino nad svojimi zemljišči, ga denarno podpirali, mu potrjevali sodno imuniteto in poklanjali nova posestva. Friderik Celjski mu je okoli leta 1430 podaril cerkev sv. Egidija v Zidanem Mostu skupaj s fevdalnimi dohodki ter potrdil pravico ribolova na območju njegove gospoščine. Celjski grofje so na samostanskem pokopališču postavili svojo kapelo, v samostanskem hodniku pa poseben oltar.
17. 10. 1428 je dal Celjski grof Herman II. utopiti Veroniko Deseniško, drugo ženo sina Friderika. Najprej so jo pokopali v Braslovčah, nekaj let po Hermanovi smrti (1435) pa jo je Friderik prepeljal na samostansko pokopališče v Jurkloštru.
Škof Anton Martin Slomšek, ki je leta 1856 preurejal cerkev sv. Mavricija, je pri tem iskal tudi grob nesrečne Veronike. Ni ga našel.
Drugi, ki mu groba ni uspelo najti, je bil prof. Alojz Pavlič leta 1937. Takrat je dal na levo stran cerkvenega pročelja pritrditi večjo spominsko ploščo s kratkimi zgodovinskimi podatki o samostanu. Na desni strani cerkve so hkrati odkrili spominsko ploščo padlim vojakom iz prve svetovne vojne.
Leta 1471 so samostan oropali in razdejali Turki. V času slovensko–hrvaškega kmečkega upora leta 1573 ga je napadel Ilija Gregorič. Drugič so ga kmečki uporniki izropali leta 1635. Leta 1684 je bil samostan deloma že v razvalinah. Po Ignacu Orožnu je bil zadnji prior Nikolaj leta 1568, v letu 1573 pa je bil le še oskrbnik Krištof Prunner, ki se je že soočal s kmečkimi uporniki. V slovenske kraje je dodatno zmedo zanesla tudi reformacija Martina Lutra.
V 16. stoletju je začel jurkloštrski samostan postopoma propadati. Ljudje so se začeli bolj posvečati življenju na zemlji in uživanju. K temu je pripomogel tudi Luter: v njegovi veri ni samostanov, duhovniki pa se lahko poročijo. Menihi so zapuščali samostane ali pa, poročeni, ostali kar tam.
V samostanu v Jurkloštru so ostali že poročeni menihi, med katerimi jih je bilo nekaj poročenih kar z nunami. Ker ni bilo naraščaja, so spet prišli tuji menihi, Francozi in Italijani. Ti so se v daljni Jurklošter zatekli pred roko pravice, saj so v domovini zagrešili umore in druge zločine. Samostansko gospodarstvo je propadalo, premoženje pa je prehajalo v zasebne roke. Menihi so bolj veseljačili, kot molili. Zabredli so v velike dolgove. V samostan so prihajale komisije, ki so opravljale vizitacije in kontrole. Leta 1569 ni bilo v samostanu nobenega meniha več, le dva kaplana, ki sta tam maševala.
Vsa poslopja so razpadala, šest ribnikov je bilo popolnoma praznih, na Marofu pa skoraj nobene živine več. Tudi poznejši oskrbniki so delovali samo za svoj žep. Prunner je živel s poročeno ženo z dvema otrokoma.
Zaradi slabih razmer je nadvojvoda Ernest, varuh mladoletnega cesarja Ferdinanda II., leta 1591 odvzel samostan kartuzijanom in ga izročil jezuitom v Gradcu. Jezuiti so bili lastniki Jurkloštra do leta 1773, ko je bil njihov red razpuščen. Večino samostanske knjižnice so odpeljali v Gradec, le nekaj primerkov je v Ljubljani. Samostansko poslopje je bilo močno utrjeno tudi z ogelnimi stolpi.
Celotno samostansko gospoščino, samostan in vsa pripadajoča poljedelska in gozdarska imetja z vsemi gospodarskimi poslopji, je od leta 1773 prevzela država. Kompleks so vodili državni oskrbniki ali upravitelji. Leta 1780 so samostansko poslopje podrli, k ohranjeni samostanski cerkvi pa so prizidali obsežno grajsko poslopje. V njem sta uradovala državno okrajno sodišče in komisariat. Vso posest je država vodila sama ali pa jo je dajala v najem.
Leta 1870 je grajsko posest kupilo tržaško trgovsko podjetje Zündl & comp. za 77.050 florintov. Deset let kasneje je podjetje posest prodalo premožnemu premogovnemu podjetniku Henriku vitezu Drascheju.
Vir: Jelovšek, Edo (1983): JURKLOŠTER NEKOČ IN DANES. Maribor: Bodočnost
