V znamenju Oriona

Karel Gržan v najnovejši knjigi V znamenju Oriona opisuje svoje najpomenljivejše odkritje v dolini Gračnice, kjer se nahajajo številna doslej neznana gradišča, ki so umeščena v prostor po zvezdnih koordinatah. S tem pridobiva kultura davnih prebivalcev našega prostora nove spoznavne razsežnosti.

Marija Štular Sosič je knjigi v popotnico zapisala naslednje besede: »V knjigi nam avtor dr. Karel Gržan, pater Karel, predstavlja /.../ starodavno preteklost oziroma še neolitsko staroselsko sposobnost čutiti in se zavedati povezave neba z zemljo. Na skrben, prisrčen in nevsiljiv, z zgodbami podprt način nam sporoča, da smo v ravnovesju le, če upoštevamo povezavo vsega svetega, to je kozmičnega in zemeljskega. Staroselci so to še vedeli in čutili, zato so postavljali objekte, med njimi tudi kroge in megalite, da so ustvarjali resonanco nebo – zemlja. Sozvočje in sonihanje zemlje z nebom je oživilo ozemlje, kjer so bivali, in ustvarjalo harmonijo še daleč naokoli.«

Sprehodimo se po kazalu in le za pokušino preberimo nekaj avtorjevih besed.

V uvodnem opisu nas avtor uvede v odkrivanje Oriona – megalitskega svetišča v dolini Gračnice: »Ljudje smo se od nekdaj ozirali v nebo in v trajnosti zvezdnih sistemov razbirali zakonitosti za zemeljsko varnost in gotovost. Na svojih poteh so nam (bile) zvezde pomenljive sopotnice. Astro-arheologija odkriva zanimive povezave, ki so jih naši predniki pletli z zakonitostmi neba. Te zgodbe niso oddaljene. Živimo v njihovem območju, le prepoznati jih moramo. Ena izmed njih je gotovo odkritje ostankov gradišč na območju Jurkloštra in njegove okolice v povezavi z zvezdno sliko Oriona in drugih bližnjih ozvezdij.«

V knjigi začne avtor raziskovalno pot v osrednjem delu Orionovega ozvezdja – na območju Orionovega pasu. Orion je namreč ozvezdje, ki sredi zime zavzema velik del južnega nebesnega svoda in priteguje pogled s kar osmimi svetlimi zvezdami med sto petdeset najsvetlejšimi na nebu. Tudi zato je že v davnini vnemal prav posebno pozornost. V njegovi konstelaciji poudarjeno izstopata dva trikotnika. »Prvi, nebeški, je obrnjen navzgor in kraljuje na nebu. Drugi, ki ga imenujem zemeljskega in je obrnjen navzdol, proti Zemlji, pa se nebeškega dotika na območju treh zvezd Orionovega pasu.«

V prvem poglavju natančneje opiše in poveže Orionov pas s tremi griči, ki je stičišče in svetišče: »Stal sem sredi trojstva kamnitih gmot in uvidel, da se kaminiti zid nadaljuje, potuje in se pomenljivo konča potem, ko poveže vrhove vseh treh gričev. /.../ Vznesenost se je prepletala z iskanji možnih vzporednic: morda s tremi med seboj povezanimi griči v Ščečinu ob poljski baltski obali? Ti naj bi simbolizirali tri med seboj povezane svetove, ki jih predstavljajo tudi tri zvezde v Orionovem pasu. /.../ Ali je možno, da sem v Orionovem nebesno-zemeljskem svetišču?« ter graditelje megalitov.

Odkrito in opisano področje v svojem izhodišču opredeli za neolitsko oziroma bakrenodobno megalitsko svetišče, ki ga je zaradi povezave nebesne slike z območji gradišč skoraj nemogoče zanikati, temveč kliče k nadaljni raziskavi zanimivega območja, kasneje poimenovanega polis Norikon.

Norik je bil namreč od okrog leta 45 rimska provinca, pomembna zaradi velikih nahajališč železa. Pomembni avstrijski arheolog in zgodovinar Rudolf Egger, zaslužen tudi za prva odkritja poznoantičnih utrdb na avstrijskem Koroškem, je leta 1929 (Civitas Noricum) utemeljeno pokazal, da je treba pod to označbo razumeti ostanke prebivalstva na celotnem območju južne Štajerske. Intenzivna proučevanja zadnjih dvajsetih let omogočajo zanesljivo omejitev tega ozemlja, saj so bile postojanke iz srede 6. stoletja odkrite le med Celjem in Brežicami, na območju med Savinjo, Savo in Sotlo. Dr. Slavko Ciglenečki (Polis Norikon – poznoantične višinske utrdbe med Celjem in Brežicami 1992) ugotavlja, da so takrat staroselci uporabili stara prazgodovinska gradišča, na katera so Rimljani v mirnih obdobjih povsem pozabili.

Misel nadaljuje (drugo poglavje) s podrobnim načrtom Oriona in območja Voluša, ki ga pred nami razgrne v štirih podnaslovih. V prvem Nebeško sprehajališče zapiše: »Vse glavne zvezdne pozicije se zrcalijo v zemeljskih lokacijah na območju Voluške gore, ki je eno samo nebeško sprehajališče, kot pravijo nekateri domačini.« Sledijo V znamenju Orionovega ščita, Orionov meč in Kaj pomenita skalna osamelca?

Nato (v tretjem poglavju) natančneje opiše tudi zvezdne pozicije sozvezdij Oriona: Dvojčka, Bika, Velikega psa, Malega psa in Eridana ter določi (peto poglavje) še druga pomembnejša ozvezdja ob Orionu.

V četrtem poglavju opiše nekaj ur enega od terenskih raziskovalnih dni. Če je v začetku iskanja še zaman obredel kakšen hrib, je bilo kasneje to vedno bolj poredko. Pravi: »V sebi sem zaznal povezavo neba z zemljo in utrdil prepričanje: Kakor na zemlji, tako na nebu. Na osnovi te formule, ki jo uporabljam v knjigi, in že ob znanih lokacijah, sem na specialki lahko presenetljivo natančno določal odkritja na terenu.« 

V šestem poglavju usmeri (v)pogled v pretekli čas in nam podrobneje spregovori o keltski civilazaciji. Avtor tezo Oriona v dolini Gračnice predstavlja kot neolitski oziroma bakrenodobni (torej že predkeltski) pomnik, prisotnost keltske kulture pa priča o kontinuiteti nekaterih osrednjih religijskih idej od prazgodovine do srednjega veka. Kelti so namreč v marsičem sprejeli in poosebili staro dediščino tega prostora in jo vsaj delno ohranjali v svojem duhovno-kulturnemn izrazju.

Na koncu nas avtor pobliže seznani še z različnimi pokazatelji svetega območja v dolini Gračnice in nas namesto zaključka povabi v nadaljnja odkrivanja.

Knjigo je izdal zavod Odon Jurklošter.