Akademiki o zgodovini Jurkloštra
Bogata zgodovinska dediščina je 8. junija v kartuzijo Jurklošter privabila akademike in številne poslušalce, ki jih je zanimalo pozabljeno in spregledano bogastvo Jurkloštra. Zavod Odon Jurklošter in Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) sta namreč pripravila znanstveni simpozij o preteklosti Jurkloštra in njegove okolice, katerega udeležba je organizatorje pozitivno presenetila. Simpozij sta s svojo udeležbo počastila tudi celjski škof prof. dr. Anton Stres in župan Občine Laško Franc Zdolšek.
Predavatelji, skoraj vsi člani SAZU-ja, so Jurklošter predstavili z različnih vidikov: od prazgodovinskih najdišč do izhodišč za preurejanje prostora kompleksa Jurklošter, od pokrajinskih in poselitvenih značilnosti do značilnosti narečja. Poseben poudarek je bil na kartuziji Jurklošter, ustanovljeni okoli leta 1170, domnevnem grobu Veronike Deseniške in Nikolaju Kempfu, velikemu mislecu, ki je več kot dvajset let kot prior deloval v samotni kartuziji ob Gračnici.
Arheološka najdišča v Jurkloštru in okolici je podrobneje predstavil arheolog dr. Slavko Ciglenečki. Najstarejša najdba je paleolitsko orodje, najdeno leta 1960 in staro približno 40 tisoč let. To dokazuje, da se je v okolici Jurkloštra zadrževal neandertalec. Posebej zanimivo je najdišče Gradec pri Praprotnem, ki ga lahko primerjamo z Rifnikom pri Šentjurju. Najdbe na tem območju izvirajo iz treh zgodovinskih obdobij, in sicer iz 9.–7. stoletja pr. n. št. (najdene lončene črepinje; prvotne stavbe se niso ohranile, saj so bile najbrž lesene), 4. stoletja, ko je bila tam postojanka, in iz 6. stoletja, ko je Gradec dosegel poselitveni višek. »Velike, kvalitetno zgrajene stavbe so še vedno pod zemljo,« je pojasnil Ciglenečki. Naselbina ima obrambne elemente, ostanke stavb in zgodnjekrščanske cerkve. Na tem območju naj bi živeli staroselci, najdeno je bilo tudi nomadsko ogledalo, ki ga povezujejo s Huni ali Goti, eden od elementov kaže na poselitev v času Slovanov, zlatnik pa priča tudi o prisotnosti Vzhodnih Gotov. Drugo pomembno najdišče je Vranja peč, ki se dviga nad Lipnim Dolom, kjer pa arhitektura ni ohranjena; znano je le, da so bile stavbe postavljene na teresah. Tudi tu naj bi bila cerkev. Naselbina se je dvigala 300 metrov nad dolino, dostop pa je bil (in je še vedno) mogoč le po grebenu. Najdišče je bilo odkrito, »ko so gozdarji pri rezanju ceste naleteli na grobove,« je še pojasnil Ciglenečki.
Prof. dr. Dušan Kos je predstavil zgodovino gradu Planina in njegovo povezavo s kartuzijo Jurklošter v prvih dveh stoletjih obstoja, akad. prof. dr. Jože Mlinarič pa odnos Celjanov do kartuzije Jurklošter. Celjani so bili veliki dobrotniki kartuzijanskega reda, prvi stiki, takrat še Žovneških, pa so znani že v 12. stoletju. Herman I. Celjski je poglobil vezi z vsemi kartuzijami na Slovenskem, ki jih je stkal že njegov predhodnik Friderik I. Jurkloštru je zapisal delež male desetine in 60 mark denarja, »kartuzijani pa so v protiuslugo vsako leto na 28. aprila obhajali aniverzarij in darovali 30 maš zadušnic,« je povedal Jože Mlinarič. Leta 1373 sta Herman I. in njegova žena Katarina kartuziji podelila desetine pri Kostrivnici in 30 mark. Celjski so tudi postavili kapelo, v kateri so kartuzijani vzdrževali večno luč v njihov spomin. Herman II. je krog samostanov še povečal – po letu 1403 je ustanovil še četrto kartuzijo na slovenskih tleh, Pleterje pod Gorjanci. Kartuzijani so Hermanu II. največje priznanje izkazali po njegovi smrti, ko so ga pokopali pred stopnicami glavnega oltarja v pletrski cerkvi. »Friderik II. je v svoji darežljivosti posnemal svojega očeta,« je nadaljeval Mlinarič. Kot velikega dobrotnika in zaščitnika so se ga spominjali na generalnih kapitljih. Tudi njegov sin Ulrik II. je bil dobrotnik, saj je leta 1455 jurkloštrskim kartuzijanom potrdil posesti in pravice ter prejem kurjave v samostanskih hišah v Celju in Laškem. Mlinarič pravi, da obstaja nekaj dokazov in dokumentov, ki so povezani s pokopom Veronike Deseniške v Jurkloštru. Prvi izmed njih je že omenjena pozidava kapele leta 1373, leta 1401 pa je Katarina dala na velikem križnem hodniku postaviti še oltar. Pokopališka kapela se v Jurkloštru ni ohranila, pri čemer se Mlinarič sklicuje na Marijana Zadnikarja, ki pravi, da je bila jurkloštrska kapela takšna, kakršna je ohranjena v Žičah. Iz leta 1428 je zapis generalnega kapitlja, v katerem dajejo dovoljenje za prošnjo kartuzijanov iz leta 1427. Mlinarič meni, da je lahko s tem mišljen pokop Veronike Deseniške. »Leta 1564 je naslovni škof Filip podelil vsem, ki bi obiskali kapelo Celjanov, odpustke,« je še povedal Mlinarič. V tem dokumentu je posebej omenjeno, da je kapela na pokopališču, kar pomeni, da Veronika ni mogla biti pokopana na križnem hodniku. V enem od kasnejših dokumentov, v katerem se sklicujejo na Filipov dokument, so menihi obljubili, da se bodo spominjali Friderikove žene Veronike. S Friderikom in Veroniko pa je povezana tudi kartuzija v Bistri, saj naj bi se tudi tam izrecno spominjali Friderikove druge žene Veronike, in ne prve, Elizabete Frankopanske.
Doc. dr. Janko Rode je predstavil samostanski zeliščni vrt – klaustrum in značilne rastline. Na njem so gojili zelje, česen, čebulo, grah in bob, izmed zelišč pa taka za kuho, zdravje, higieno in tehnično uporabo. »Samostanski vrt je bil velikokrat urejen kot prispodoba raja, paradiža,« je povedal Rode, in naj bi ponazarjal raznolikost božjega stvarstva. Znanje in rastline iz samostanskih vrtov so se prenesli v kmečke hiše, predstavljali pa so tudi osnovo za renesančne vrtove.
Akad. prof. dr. Zinka Zorko, dialektologinja, se ukvarja s proučevanjem koroških, štajerskih in panonskih narečij. V Jurkloštru je predstavila značilnosti laškega govora, na katerega je zaradi cerkvenoupravnih razlogov vplivala dolenjščina. Značilno je, da so besede dolgo naglašene, tudi samoglasniki so dolgi, a pa je zaokrožen v o. Srednji spol prehaja v moški spol. Veliko besed je prevzetih iz nemščine, pojavljajo pa se predvsem v obrteh. Prihaja tudi do podvojitve črke n, na primer vinonngrad.
Življenje in ustvarjalni opus srednjeveškega misleca Nikolaja Kempfa je predstavil frančiškan prof. dr. Miran Špelič. Nikolaj Kempf se je po predvidevanjih rodil leta 1397 v Strasbourgu. V Jurkloštru je kot prior deloval v letih 1447–1451 in 1467–1490. Dr. Špelič je povedal, da je Kempf v kartuziji našel varno mesto v nevarnem času. »Čeprav se je skrival, svojih del ni pustil v anonimnosti,« je še dodal. Je avtor spisov z versko, jezikovno, filozofsko in pedagoško vsebino. »Ponosni smo lahko nanj in lahko upamo na nekaj ulic, ki bodo imele ime po njem,« je sklenil Špelič. V Strasbourgu, Kempfovem rojstnem mestu, je namreč našel takšno ulico.
Dr. Maja Topole z Geografskega inštituta Antona Melika je bila prvič v Jurkloštru 14 dni pred predstavitvijo, a se je izkazala kot velika poznavalka kamnin, pokrajinskih značilnosti, rabe tal in poselitvenih trendov v tej krajevni skupnosti. KS Jurklošter z 42 kvadratnimi kilometri površine obsega 21 odstotkov površine občine Laško in komaj šest odstotkov prebivalstva. Na tem območju prevladujejo trše karbonatne kamnine, in sicer apnenec in dolomit. Višinska razlika med najnižjimi in najvišjimi legami je 700 metrov, kar vpliva na erozijsko moč voda, gozdno rastje pa ima varovalno vlogo. Tudi naklon hribovitih predelov je ponekod več kot 60 stopinj. Prsti so plitve, občutljive za erozijo in se hitro izsušijo. Najbolj strnjeno naselje v KS Jurklošter je Polana, sicer pa prevladujejo zaselki in samotne kmetije. Število prebivalcev upada; od leta 1869 do danes se je prepolovilo in šteje približno 780 ljudi. Za konec sta dr. Tanja Simonič in Uroš Lobnik predstavila še izhodišča za preurejanje prostora kompleksa Jurklošter. Pomembni so postavitev v širši kontekst, prostorsko zgledovanje po drugih samostanih in sodelovanje v večjih projektih, kakršen je Transromanica – povezovanje različnih evropskih območij. Lobnik je dejal, da je bistveno, da je kartuzija postavljena v naravni prostor in da je tudi majhno število prebivalcev lahko pozitivno. O Jurkloštru kot priložnosti pa je na kratko spregovoril p. Karel Gržan.
Zavod Odon Jurklošter se je za pripravo simpozija odločil pred skoraj letom dni. »Do takrat pa je bila vseskozi prisotna želja, da bi na enem mestu zbrali vse strokovnjake, ki poznajo Jurklošter in kartuzijo z več vidikov. Tudi njihovo znanje in informacije smo želeli zbrati na enem mestu,« je povedal direktor zavoda Odon Jurklošter dr. Peter Kozmus.
Cilj simpozija je bil in je promocija Jurkloštra in njene okolice, ozaveščanje domačinov o pomembnosti tamkajšnje kartuzije in pridobitev mnenj strokovnjakov o delu zavoda. »Z odzivom predavateljev sem zelo zadovoljen, nad odzivom obiskovalcev pa sem presenečen, saj jih je bilo več, kot smo pričakovali. To potrjuje, da ljudi zgodovina zelo zanima, kar nam daje ideje za vnaprej,« je še dejal Kozmus.
