ZGODOVINA KARTUZIJANOV
Katoliški red kartuzijanov leta 1084 v Grande – Chartreuse, (izg. gránd šartréz-) pri Grenoblu v Franciji ustanovi sv. Bruno iz Kölna.
Sv. Bruno je eden izmed najbolj znamenitih učenjakov in učiteljev svojega časa - »preudaren mož, katerega besede nosijo globoka sporočila«. V mestu, kjer celo med duhovščino vlada nered, se ne počuti več najbolje. Po neuspešnem boju proti neredu občuti hrepenenje po tem, da bi se lahko posvetil zgolj Bogu.
V želji po samotarskem življenju obišče Grenoble, kjer mu tamkajšnji škof, sv. Hugo, ponudi nastanitev v goratem predelu svoje škofije. Sv. Bruno se junija 1084 skupaj s škofom in šestimi družabniki poda v visokogorsko kotlino Chartreuse, po kateri red kasneje dobi svoje ime. Tam zgradijo samostan: kartuzije (lesene hišice s celico za enega) vzdolž hodnika, ki vodi do skupnih prostorov, cerkve, jedilnice in prostora za srečanje.
Čez šest let ga papež Urban II. pokliče v Rim kot osebnega svetovalca. Menihi Brunovega reda najprej niso prepričani, ali bodo zmogli brez njega, in že razmišljajo o razpustitvi. Kljub njegovem odhodu pa se vendarle odločijo, da bodo nadaljevali s samotarskim načinom življenja, ki ga je uveljavil.
Nekaj mesecev kasneje Bruno dobi dovoljenje, da se spet umakne v samoto in ustanovi drug samostan v Kalabriji v Italiji. Umre leta 1101.
V letih 1122-1127 Gvigo, peti prior samostana v Chartreuse, opiše navade (Consuetudines) skupnosti, ki postanejo prvi zakonik samostanov, ki se želijo držati načina življenja Brunove družine. Glavni pravili sta askeza (strogi post in molk) in molitev.
Prvi samostan leta 1132 poruši snežni plaz, pri tem pa življenje izgubi tudi sedem menihov. Gvigo samostan obnovi na današnjem mestu.
Generalni kapitelj se prvič zbere leta 1141 in ima odtlej najvišjo oblast v kartuzijanskem redu. Predstojnik kartuzijanov je prior Grand Chartreusa (»velike kartuzije«).
Vsaki dve leti se na generalnem kapitlju zberejo vsi priorji. Izven generalnega kapitlja vodi red general, ki ga izvoli skupnost Velike kartuzije in ki je obenem tudi njen prior. Prav tako si tudi skupnosti v posameznih hišah same izvolijo priorja. Edinost reda zagotavljata generalni kapitelj in redna vizitacija posameznih hiš.
Okrog leta 1140 se nune iz samostana Prebayon v Provansi odločijo sprejeti pravila kartuzijanskega življenja. Ženski del se kartuzijanom priključi leta 1145.
Nekaj časa je bil sedež predstojnika tudi v samostanu Žiče, ki je bil ustanovljen l. 1160 kot 19. kartuzija. Druge kartuzije pri nas so bile še v Jurkloštru (1173), Bistri (1260) in Pleterjah (1403). Zdaj so kartuzije le še v Pleterjah, kjer samostan znova deluje od leta 1899.
Po vsem svetu danes živi približno 400 kartuzijanov in kartuzijank v 21 hišah: 16 moških in petih ženskih. Pet hiš se nahaja v Franciji oz. Španiji, štiri v Italiji, po ena pa v Angliji, Braziliji, Nemčiji, na Portugalskem, v Sloveniji, Švici in ZDA. V teku je tudi ustanovitev treh novih kartuzij v Argentini in v Južni Koreji.
Koliko koristi in božanske radosti prinašata njunim ljubiteljem samota in tišina v puščavi, vedo le tisti, ki ju poznajo iz lastne izkušnje. Tukaj se močni možje morejo zbrati v sebi, kolikor si žele, in v sebi tudi ostati; marljivo gojiti kali kreposti ter se srečni hraniti z rajskimi sadeži. Tukaj se pridobi tisto oko, jasni pogled, ki z ljubeznijo rani Ženina; oko, ki čisto in bistro gleda Boga. Tukaj praznujejo v razgibanem mirovanju in počivajo v umirjenem delovanju. Tu deli Bog svojim atletom za truda polni boj zaželeno plačilo: mir, ki ga svet ne pozna, in veselje v Svetem Duhu." (Sv. Bruno, ustanovitelj kartuzijanskega reda)
Viri:
Gogala, Andrej, Javornik, Marija (ur.) (1998): Veliki splošni leksikon, K–M. Ljubljana: DZS
http://www.kartuzija-pleterje.si/
http://www.chartreux.org/
