O zasvojenosti
V petek, 14. novembra, je zavod Odon Jurklošter v sodelovanju s krajani pripravil drugi kloštrski večer te sezone. V kartuziji Jurklošter smo gostili Tonija Kočevarja, ki je štiri leta svojega življenja preživel na Razborju, v šoli življenja. Težka izkušnja zasvojenosti, ki je globoko zaznamovala njegovo življenje, ter praktične izkušnje ob številnih srečanjih z mladostniki, ko jim kot svetovalec pomaga iz primeža raznih zasvojenosti, so nakazovale večer, ki bo v pomoč stiskam in nemoči tovrstnih zgodb. Pogovor je popestril tudi glasbeni gost Blaž Pentek, ki je z izbiro zapetih pesmi ob spremljavi kitare dodal večeru pomemben delček čarobnosti.
Toni je večer pričel zelo sproščeno. Najprej je prisotnim povedal, da s srečevanjem z mnogimi zasvojenostmi ugotavlja, da si je veliko zasvojenosti nekako podobnih. Skoraj vse pomenijo beg iz življenja, s katerim posameznik ni zadovoljen, v svet zasvojenosti, ki ta občutja zamegli in daje zasvojencu lažno zadovoljstvo, ki ga pogreša. Kot primer je opisal mladostnico, ki ima simptome bulimije. Dekle si neizmerno želi (starševske) pozornosti. Bulimija ji pomaga, da je med vsakim obrokom vsa pozornost družine usmerjena nanjo, hkrati s pričakovanji, da bo končno pričela normalno jesti. Pogosto se situacija razplete, ko starši opustijo svoja pričakovanja, iz katerih pogosto izhaja bolečina, ter sprejmejo hčerko s slabostmi vred. Ko začnejo pozornost, ki jo hčerka potrebuje, izkazovati drugače in ne le z nenehnimi pogovori o prehranjevalnih navadah, je rešitev že pred vrati. Če so si vzroki za zasvojenosti podobni, pravi Toni, pa je vsaka konkretna situacija zasvojenosti svojevrstna in zahteva različnost pristopov.
Gost nam je zelo odkrito spregovoril tudi o strahu staršev, da bi otrok poskusil drogo. Po njegovem prvi stik z drogo in drugimi škodljivimi substancami deluje na različne posameznike povsem različno. Če je na primer mladostnik v sebi zadovoljen in v okolici sprejet takšen, kot je, potem morda iz radovednosti ali zaradi prigovarjanja družbe drogo poskusi, a ta nanj nima učinka, ker ne čuti notranje potrebe po bežanju iz realnosti v lažni svet. Nasprotno nezadovoljen mladostnik, ki ni sprejet v svoji zgodbi, išče to drugje, zato ga lahko ob prvem poskusu droga mnogo bolj pritegne. Te besede so pravzaprav spodbuda staršem, da je za mnoge težave današnjega sveta rešitev v toplini doma in v ljubečih medsebojnih stikih ter v času, ko se resnično slišimo in zaznamo v osebnih resničnostih. V vzgoji pa mora iti ljubezen z roko v roki s pravili oziroma spoštljivimi mejami. Spoštljivimi zato, ker jih nikoli ne bi smeli postavljati v jezi, ampak takrat, ko o njih lepo razmislimo, najbolje pa kar skupaj z otroki, ker jih tako vpleteni najlažje poosebijo in ob tem tudi vedo, da so zanje koristne.
Andreja Kozmus
