Vili Ščuka: Treba se je veliko in odkrito pogovarjati!
Ob osrednjem gostu aprilskega kloštrskega večera, zdravniku in psihoterapevtu Viliju Ščuki, je v kartuziji Jurklošter slikarska dela razstavljala Severina Trošt Šprogar, z razstavo pekovskih izdelkov so se predstavili dijaki Srednje kmetijske šole iz Šentjurja, svoje pesmi je brala Ivanka Uduc, za razigranost pa so poskrbeli nadarjeni glasbeniki Mladi korenjaki.
Misli, s katerimi slovenski prostor bogati Vili Ščuka, so namenjene predvsem vzgoji mladih v samozavestne in odgovorne odrasle. Ugotavlja, da sodobni starši in šole otroke veliko učijo, malo vzgajajo, skoraj nič pa se ne dotikajo iskanja smisla in bistva bivanja ter pomena samozavedanja. Šele slednje omogoča razcvet človekove notranje božanskosti, pogoj zanjo pa je čim močnejša sposobnost čustvovanja (nekateri avtorji ji pravijo čustvena inteligenca), ki se razvija skozi frustracije. Današnji čas s svojim potrošniškim mišljenjem ni naklonjen pričakovanju in hrepenenju, temveč lagodju in čim prejšnjemu zadovoljevanju želja, kar pravzaprav zavira otrokov razvoj. Nelagodje nasprotno aktivira živčne končiče, ki so nujno potrebni za učenje in ustvarjalno življenje.
V Jurkloštru je Vili Ščuka še posebej poudaril pomen sporazumevanja. Dotaknil se je tematike hlapčevstva Slovencev skozi zgodovino, ki se kaže v nekaterih starih pregovorih, kot sta Molk je zlato in Kdor molči, devetim odgovori. »Taki pregovori veljajo za gospodarje, hlapce pa silijo v poslušnost,« pravi. Nekateri (bolj svobodni) narodi so skozi stoletja razvili tudi izraze za določena čustvena stanja, občutenja situacij, slovenski jezik pa je na tem področju ostal bolj siromašen. Dodaja, da imamo Slovenci močan notranji občutek za poštenost, a raje molčimo, kot da bi izrazili svoja čutenja, zato poudarja, da se je treba »veliko in odkrito pogovarjati«.
Vedno znova smo presenečeni, koliko ljudi privabijo kloštrski večeri. Tudi zadnji večer te sezone ni bil izjema. Ob zaključku druge serije kloštrskih večerov se zahvaljujemo vsem domačinom in obiskovalcem ter upamo, da se bodo naše poti še mnogokrat prekrižale.
Andreja Kozmus
